Blog

Parodontalna bolezen danes

Objavljeno dne, 27.03.2017

Parodontalna bolezen danes

Zakaj je še vedno in tudi vedno bolj pomembno, da se o parodontalni bolezni in njenih oblikah govori več kot pa kadarkoli prej v zgodovini zobozdravstva? Mogoče tudi zato, ker se je v sodobnem svetu, v zadnjih sto letih, življenjska doba podaljšala za skoraj dvajset let. Temu primerno nam seveda daljšajo delovno dobo, dokler delamo, se pa po večini počutimo mladi in koristni. Če nam v pokoju ali pa že prej izpadejo še zobje zaradi parodontalne bolezni, potem se avtomatično počutimo še bolj stare kot v resnici smo.

Leta 2014 je bila povprečna starost umrlega moškega 72,7 let, ženske pa 80,9 let. Po statističnem uradu Republike Slovenije bo pričakovana starost dečkov rojenih leta 2014 77,97 leta, deklic pa 83,68 leta.

Kako je ta podatek povezan z zobmi in parodontalno boleznijo, vam bom skušal malo bolj plastično orisati na naslednji način. Moški ali ženska, ki sta se rodila leta 1940, sta danes stara 76 let. Toliko bi bil danes star John Lennon. To je pomembno, ker se je ravno v času Beatlov začel vzpon televizije, enega izmed prvih medijev, ki simbolizira postmoderno ali še boljše hipermoderno dobo. To pomeni, da ste ljudje, ki ste danes stari šestinsedemdeset let, dejansko hiper moderni. Zelo verjetno se spomnite vaših staršev in mogoče še dedkov in babic, ki so si zobne proteze včasih dajali v usta ravno samo za k maši ali pa ko so šli po opravkih v mesto...

Z daljšanjem življenjske dobe pride seveda tudi en kup novih težav, vzporedno z njimi pa hvala Bogu tudi vedno več rešitev. Pisal bom predvsem o dveh boleznih, ki negativno vplivata na kvaliteto življenja. To sta sladkorna bolezen, ki prizadane oba spola enako in osteoporoza, ki, je bolj pogosta pri ženskem spolu. Sladkorna bolezen tipa 2 in osteoporoza sta bolezni, ki sta zelo pomembni pri obravnavi pacientov zaradi parodontalne bolezni. Če še enkrat ponovim, parodontalna bolezen je bolezen obzobnih tkiv, ki obdajajo zobe. Govorim o dlesni in kosti. Če izgubljamo dlesen (huda vnetja) je ob prepoznem ukrepanju vedno na udaru tudi kost.

Največji problem pri diabetesu tipa 2 je, če je slabo urejen. To pomeni, da v prvi vrsti pacienti bolezni še niso čisto sprejeli, torej spremenili prehranjevalnih in gibalnih navad. Tudi tablet, ki so predpisane s strani diabetologa niso še čisto sprejeli in jih včasih jemljejo bolj po občutku. Nekateri pacienti pravijo, da imajo občutek ko preidejo na kombinirano terapijo z inzulinom, da so bolj urejeni kar se tiče sladkorja, ampak da ima tudi inzulin svoje prednosti in slabosti. Kakorkoli že, diabetes je eden izmed glavnih dejavnikov poslabšanje, ali pa hitrejšega napredovanja parodontalne bolezni, zato bi morali diabetiki pogosteje obiskovati svojega zobozdravnika ali ustnega higienika, vsaj dva do trikrat letno.

Recimo, da je sladkorna bolezen bolezen, ki je v Sloveniji poznana praktično vsem ljudem ali pa so za njo vsaj vsi starejši od osemnajst let že slišali, tega ne moremo reči za osteoporozo. Tu moram poudariti, da so ženske resnično tiste, kjer izgleda, da so pokasirale celoten Evin izvirni greh. Hormonske spremembe, ki tekom življenja spremljajo naše boljše polovice res niso zavidanja vredne. Sem spadajo nosečniški gingivitis, menopavza in izguba kostne mase po menopavzi, to je osteoporoza. Za zdravljenje osteoporoze se uporabljajo zdravila, ki spadajo v skupino antiresorbtivnih zdravil, ki vplivajo na aktivnost kostnih celic odgovornih za kostno razgradnjo. Protokoli teh zdravil variirajo glede na stopnjo prizadetosti kosti. Ista zdravila se uporabljajo v drugačnih odmerkih in presledkih, tudi kot pomoč pri zdravljenju nekaterih rakavih obolenj, tudi raka prostate pri moških. Tablete se lahko jemljejo do nekaj let, lahko pa pacientke in pacienti prejemajo zdravila v obliki injekcij neposredno v žilo ali pod kožo.

Še posebej načrtovanje antiresorbtivne terapije pri onkoloških bolnikih bi moralo biti načrtovano vsaj skupaj z zobozdravstvenim pregledom. Zakaj? Za preprečevanje razvoja osteonekroze po začetku zdravljenja z antiresorbtivnimi zdravili.

Pri dolgotrajni uporabi antiresorbtivnih zdravil, še posebej pri onkoloških bolnikih lahko kakršenkoli invaziven ali kirurški poseg v ustni votlini, tudi čisto preprosto puljenje zobne korenine, napravi dramatično klinično sliko. Kost se lahko dobesedno raztopi in to v velikem obsegu in tega procesa domala ni moč zaustaviti.

Ni smiselno, da bi vsak pacient pred začetkom zdravljenja zaradi osteoporoze obiskal zobozdravnika, ker je to skoraj misija nemogoče. Čakalne dobe, primanjkljaj kadra in časa. Pri vse večjem številu izobraženih ustnih higienikov in vse večjim splošnim osveščanjem ljudi se bo seveda tudi to s časoma spremenilo. Do takrat pa je smiselno, da se pri pacientih z osteoporozo, še posebej pri ogroženih pacientih vendar zdravljenje z antiresorbtivi začne, vmes se pa ustna votlina sanira.

Pri onkoloških bolnikih so pa zobozdravniški posegi pred začetkom zdravljenja z antiresorbtivi in čimprejšnja radikalna sanacija ustne votline pred začetkom zdravljenja obvezni.

Če se vrnemo na sedemdeset in osemdesetletne mladostnike vemo, da jim kljub vsem naporom okoli ustne higiene do sem ni uspelo pripeljati vseh zob in pripadajočih obzobnih tkiv. Ti naši mladi starostniki imajo dostop do informacij, reklame so dosegle tudi njih in kristalno jasno jim je, da ne želijo niti snemnih oziroma delnih, kaj šele totalnih zobnih protez. Da obstajajo zobni vsadki in možnost zobnih nadomestkov, ki jih ne bi še dodatno postarala. Poudarek pri njih je seveda na funkcionalnosti in na uporabi ust v primarni namen prehranjevanja in okušanja. Ampak konec koncev, zakaj pa ne tudi zaradi poljubov in erotike? Tudi zaradi tega človek dlje časa, bolj zdravo in lepše živi.