Parodontitis ni reklama

14.07.2018

Če je bil v zobozdravstvu pretekla štiri desetletja poudarek na protetični rehabilitaciji, to so mostički, prevleke, delne proteze in na koncu totalne proteze, se v zadnjih desetih letih med laično javnostjo bistveno več govori o boleznih dlesnih in obzobnih tkiv nasploh.

Veliko je govora o parodontozi. Parodontozo so končno prepoznali tudi zobozdravniki sami, vendar je med nami še vedno precejšnja razlika v kriterijih, kaj parodontoza je, kdaj je parodontoza huda bolezen in kdaj ni. Brez dvoma je v Sloveniji pionir prepoznavanja parodontalne bolezni in bolezni obzobnih tkiv kot resnih sistemskih stanj profesor dr. Uroš Skalerič, ki se je prepoznavanja parodontalne bolezni že v zlatih letih zobne protetike lotil na precej sistematičen in znanstven način. Ta kratek skok v zgodovino naše stroke je za bralce bistvenega pomena zato, da ne bodo mislili, da smo si parodontozo, gingivitis, obzobne žepke in celo bolezni kosti kot dela obzobnega tkiva, enostavno kar naenkrat izmislili. Mogoče izmislili celo zaradi tega, ker nam je zmanjkalo zob za protetične nadomestke, ker so tako ali tako že vsi popadali ven in je edina rešitev totalna proteza. Naj pojasnim, da nam niti približno ni zmanjkalo dela na področju zobne protetike, je pa postalo delo zaradi prepoznavanja bolezenskih stanj dlesni bistveno lepše in predvidljivo, tudi glede ročnosti. Potrebno se je vprašati, zakaj sploh mislimo, da nam od petdesetega leta starosti dalje proteza tako ali tako ne uide.

Profesor Skalerič je v osemdesetih začel z raziskavo, ki je trajala dobra tri desetletja in je zajela prebivalstvo na območju Ljubljane. Glavna ugotovitev te dolgotrajne raziskave je, da ima 98% prebivalcev Ljubljane po dopolnjenem osemnajstem letu vsaj eno od oblik parodontalne bolezni. Po dvajsetem letu starosti pa praktično ni več nikogar, ki ne bi bil na kakršenkoli način paradontalno prizadet. Lahko gre le za umik dlesni na enem samem zobu, za nabiranje zobnega kamna na spodnjih sprednjih zobeh, lahko pa za hudo krvavenje dlesni z močno majavostjo vseh zob. Zakaj pišem o tem? Zato, da še enkrat poudarim, da si bolezni dlesni in obzobnih tkiv (parodontoze) nismo izmislili vzporedno z reklamo za znano zobno pasto, kjer oseba krvavo izpljune zob v umivalnik.

Seveda pa pisanje ni namenjeno samo laikom, ki jih zanima, kaj so in kako izgledajo bolezni dlesni, zakaj so pomembne in kako jih zdravimo. Pač pa tudi zobozdravnikom, ki bi sedaj že lahko prepoznali razliko med umikom dlesni zaradi parodontoze ali pa umikom dlesni zaradi naše prevleke narejene globoko v dlesen. Večkrat se je že zgodilo, da so pacienti poiskali drugo mnenje po tem, ko smo jim povedali, imajo eno izmed oblik parodontalne bolezni. Nazaj so prišli razburjeni, da oni nimajo parodontoze in da smo si vse skupaj izmislili. Hvala bogu obstajata določen inštrument, ki se mu reče parodontalna sonda in osebni računalnik, kamor lahko zapisujemo to kar odčitamo s parodontalne sonde. Včasih sta zaradi napredne tehnologije med sabo celo povezana in zapis parodontalnega stanja v ustih se v največ dvajsetih minutah izriše na monitorju. Da pojasnim, s parodontalno sondo izmerimo globino žepkov med dlesnijo in zobom in ta podatek je najbolj hiter pokazatelj parodontalne bolezni. Z zapisom oziroma orisom, ki ga dobimo na računalniku, in je razumljiv celo otrokom, lahko prikažemo koliko so naša obzobna tkiva dejansko prizadeta.

Po pravilnem ukrepanju zobozdravnika, ustnega higienika in, če je potrebno, specialista parodontologa, čez dva do tri mesece meritve ponovimo in primerjamo rezultate prvega parodontalnega zapisa in kontrolnega parodontalnega zapisa (periodontal chart). Če se drugo mnenje zgodi dva meseca po našem prvem zapisu in opravljeni predpisani terapiji ter sedaj nekdo drug ugotovi, da pacient nima parodontoze, se lahko samo nasmejimo in se pohvalimo za dobro opravljeno delo. Namreč, dlesen je tkivo, ki se zelo hitro obnavlja. Pod pogojem, da ima možnost zadihati v čistih ustih dobro motiviranega in poučenega pacienta, ki po novem vsak dan poleg zobne ščetke uporablja še zobno nitko in medzobne krtačke.

Usta brez zobnega kamna in mehkih zobnih oblog dva meseca po terapiji na prvi pogled ne izdajo, da je bilo še nedavno v ustni votlini karkoli narobe. Prej obratno – videti je super. Vendar, če pogledamo še rentgenski posnetek celotnih ust, lahko vidimo, da v določenih predelih ali pa celo kar generalizirano manjka po višini celotne kosti kak milimeter ali dva le-te (če imamo srečo). To je še en močen in nevtralen dokaz za parodontalno bolezen. V tem času lahko tudi na rentgenski sliki že opazimo izboljšavo kosti, zato pravimo, da smo parodontozo uredili. Torej, parodontoza je kronična bolezen, ki prizadene obzobna tkiva, to so predvsem dlesni in kost in je ne moremo pozdraviti, lahko pa jo uredimo.

Vedeti moramo, da je faza urejanja parodontalne bolezni vseeno nekoliko daljša od dveh obiskov pri ustnem higieniku. Zelo pomembno je sledenje pacientov. Skupaj z njimi je potrebno ugotoviti in določiti na koliko časa mora vsak posameznik obiskati zobozdravnika ali ustnega higienika, da se stanje parodontalne bolezni ne poslabša. Obdobje je odvisno tudi od splošnega stanja posameznika, njegovih sistemskih bolezni, hormonskih disbalansov pri ženskah in tako naprej. Na naši kliniki smo ugotovili, da je skrajni čas za obisk ustnega higienika približno devet mesecev od zadnje obravnave. Če pa si je pacient pri nas zobovje protetično saniral, so obiski pri higieniku tudi pogoj za dolgoletno garancijo na opravljeno delo.

Avtor:

dr. Mihael Vrčkovnik

Dr.dent.med, zobozdravnik in lastnik Dentalnega centra Clarus

Imate vprašanje? Z veseljem vam odgovorimo. Pišite nam na info@clarus-dental.si ali pa se naročite na