Ta dva imata lep vreme

Roko na srce, zaradi moje govorice tudi mene ljudje velikokrat ne razumejo – ali nekaj momljam ali pa uporabljam narečne besede, ki so jim nerazumljive. Tudi sam večkrat ne razumem Prekmurcev, ostalim slovenskim narečjem se pa načeloma vsi zelo hitro prilag[ŠA1] odimo, čuj. Menim, da so ravno narečja tista, ki slovenski jezik bogatijo in lepšajo. Medtem ko je sleng, predvsem ljubljanski, neka mešanica angleških in nemških polbesed ter v zadnjih letih izpuščevalnica osebnih zaimkov, ki so »in« predvsem in samo uporabnikom. Na primer »Ajde, vidmo« pomeni »Se vidimo«. V glavnem Ljubljancem[ŠA2] ne gre zameriti, kaj šele oporekati inovativnosti v izrazoslovju, in se je s tem boljše sprijazniti kot pa izgubljati živce zaradi slenga. Konec koncev sem le priseljenec, še vedno bolj gost kot domačin. Največkrat me označijo s Štajercem, v resnici sem Korošec, kakorkoli in karkoli sem, ostajam absolutni zagovornik materinščine. Kot tak pa se ne pomirim s popačenkami, ki žal vedno bolj krasijo Slovence.

V naslovu tega uvodnika sem nakazal, da dvojine veliko Slovencev ne zna več uporabljati, pa bi jo zaradi redkosti med svetovnimi jeziki morali zaščititi vsaj toliko kot kranjsko klobaso, prekmursko gibanico, teran ali pa idrijsko čipko. Saj je čisto preprosto: midva, vidva, onadva.

»Ta dva, in ne te dva!« moram skupaj z otrokoma ponavljati, da ju ne zavede obcestni plakat. In koliko staršev popravlja svoje otroke, ko berejo te plakate? Vprašanje je, koliko staršev se sploh še zaveda in pravilno uporablja dvojino. Ali pa srednji spol na primer. Kakšen lep vreme, kakšen dober kolo, kako visok drevo …

Ko že misliš, da slabše ne gre, pridejo na vrsto vikalnice. Auuuuuuu, te pa zares bolijo. Na začetku vsakega pogovora moramo vedeti, ali se bomo vikali ali tikali. Če se bomo vikali, se dajmo pravilno, in ne na pol poljudno prijateljsko. »Gospod/gospa: Ali ste bili? Ali ste šli? Ali ste videli?« To je pravilno vikanje in velja za moški in ženski spol.

Polpismeni pa kar naenkrat želijo v vikanju ločiti še spol, čeprav je spol večinoma že določen z imenom (npr. Aleš, Barbara …). Gre pa nekako takole: »Aleš, ali ste bil?«, »Barbara, ali ste bila?«, »Aleš, ali ste šel?«, »Barbara, ali ste šla?«, »Aleš, ali ste videl?«, »Barbara, ali ste videla?«, »Boste pogledal?«, »Boste pogledala?« Edino pravilno je seveda »Ali ste bili?«, »Ali ste šli?«, »Ali ste videli?«, »Ali ste pogledali?« In zopet velja za oba spola enako.

Zelo malo je slovnično pravilna slovenščina prisotna v vsakdanji pogovorni rabi. Imamo namreč pogovorno slovenščino, ki je sestavljena iz različnih narečij in slenga. Pogovor ni problematičen. Težava nastane, ko je treba pravilno slovenščino spraviti še v pisano besedo. Pravilna slovenščina, vsaj v pisani obliki, je zelo pomemben pokazatelj notranje kulture, nacionalne zavesti in stika z maternim jezikom. Konec koncev tudi veličine in širine posameznika. Vendar če ne znamo v (po)govoru pravilno uporabljati besed in povedi, se hitro zgodi, da tudi pišemo napačno. Lahko pa si nehamo metati pesek v oči, sprejmimo dogovor in začnimo pisati »kao što govorimo«.