Beljenje zob - 1. del

Dva koraka naprej, en nazaj, plešemo cha-cha-cha, edino, kar se spreminja so čevlji oziroma sredstva, kako priti do željenega rezultata.  Tokrat sem se odločil, da predstavim eno najbolj zaželenih, iskanih in lahko bi rekel tudi najbolj kontroverznih področij v zobozdravstvu, to je beljenje zob. "Beli zobje niso nujno potrebni za zdravje in tudi zdrav zob se ne meri po svoji belini, namreč naši zobje se naravno obarvajo in to je normalno," je v enem izmed člankov izpostavil dentalni antropolog Peter Ungar, "a v naši kulturi se zabarvanost ne šteje za privlačno ali všečno in tako pač je." Zelo se motimo, če mislimo, da je beljenje zob modni trend, ki se je pojavil pred nekaj leti. Skozi zgodovino so številne kulture imele svetle, bele zobe kot simbol zdravja in bogastva. Pravzaprav je bil sijoč nasmeh skozi stoletja tako zelo iskan, da se je veliko ljudi lotilo kar nekaj vprašljivih, nevarnih in skorajda nesprejemljivih podvigov, da bi prišli do tega. 

Stari Egipčani so bili navdušeni nad konceptom večnega zdravja in lepote. To se je kazalo v mnogih njihovih verskih praksah in življenjskih odločitvah. Ta nagnjenost k popolnosti jih je pripeljala do oblikovanja prvega sistema za beljenje zob na svetu, ki je bil sestavljen iz paste mletega plovca, pomešanega z vinskim kisom. Takšno pasto so nanašali na zobe in jo ščetkali z obrabljenimi palicami, da bi dosegli popoln videz, kakršnega so pripisovali božanstvu. Čeprav se umivanje s kislim preparatom in vejicami, kakršnega so prakticirali egipčani, ne zdi kot idealna metoda, kljub vsemu deluje veliko bolj sprejemljivo kot to, kako so naši starorimski kolegi lepšali svoj nasmeh. Prevladujoča metodologija za beljenje zob je bila takrat uporaba mešanice kozjega mleka in starega urina. Čeprav misel, da bi urin uporabljali v bližini ust zveni grozljivo in se zdi skoraj nemogoče, da bi takšno metodo sploh kdo uporabljal, je konec koncev prevladal stari rek » delaj kot Rimljani« in ta praksa se je navsezadnje izkazala kot zelo smiselna. Namreč urin vsebuje amoniak, ki je naravno belilo in hkrati ubija bakterije. Na srečo je moderna družba kasneje ugotovila, da je beljenje povzročil amoniak in praksa uporabe urina je bila opuščena. Če se pomaknemo kakšnih 1500 let naprej, v renesanso,  opazimo začetke priročnih metod beljenja zob. Udobje v tem primeru je pomenilo, da si lahko pobeliš zobe, ozdraviš svoje bolezni in dobiš novo pričesko , vse to pri eni osebi, pri brivcu. Namreč v času pred zobozdravniki in predvsem, ker je bilo zdravil za zobe tako malo, je večina brivcev težave z ustnim zdravjem reševala tako, da je preprosto pulila zobe in upala na najboljše. Seveda to ne deluje, če so zobje sicer zdravi in potrebujejo le nekaj estetskih izboljšav, kot je na primer beljenje. Za to so brivci strankam brusili zobe in nanje nanašali dušikovo kislino, da bi madeže odstranili. Kot pri večini brivskih terapij (tak primer je tudi uporaba pijavk za čiščenje krvi in posledično zdravljenje bolezni) je bila ta praksa ne le neprijetna, ampak tudi kontraproduktivna. Čeprav je zobe naredila bolj bele, je kislina poškodovala sklenino in naredila zobe bolj dovzetne za gnilobo. Ko je svet v 18. in 19. stoletju sprejel racionalizem, je zobozdravstvo zacvetelo kot znanost. Zobozdravniki so iskali proaktivna sredstva za preprečevanje bolezni dlesni in preprečevanje ustnih okužb. Zobozdravniki so odkrili, da ima vodikov peroksid najbolj koristne učinke in začeli razvijati načine, kako bi pacientom omogočili, da le-ta ostane z dlesnimi dlje časa. Ugotovljeno je bilo, da dolgotrajna izpostavljenost vodikovemu peroksidu ne le zdravi dlesni, ampak vpliva tudi na beljenje zob. Peroksid je bil prvič uporabljen samo za beljenje zob leta 1884. Do leta 1918 je bilo odkrito, da segreta svetilka v povezavi z vodikovim peroksidom daje veliko bolj izrazite rezultate. Ta metoda beljenja zob je bila industrijski standard več kot 40 let, dokler zobozdravnik v 1960-ih ni odkril, da namakanje karbamidnega peroksida čez noč z ortodontskim pozicionerjem vodi do še boljših rezultatov beljenja, kot so bili doseženi prej. Vendar pa se je ideja o nastavkih za beljenje zob začela razvijati šele v osemdesetih letih. Leta 1989 je bil prvič patentiran belilni gel, znan kot Opalescence, nastavki za beljenje zob oziroma belilne folije pa so bili izdelani po meri, da so se natančno prilegali pacientovim zobem. Ta inovacija je povzročila, da je število ljudi, ki so iskali belilne nastavke, dosegla efekt snežne kepe, ustvarila pa je tudi osnovo za nastanek trga za belilne trakove.

Danes je na voljo veliko načinov za beljenje zob. Pravzaprav jih je veliko mogoče kupiti v prosti prodaji in za uporabo doma. Ker se ti izdelki razlikujejo po ceni in zanesljivosti, so najhitrejše in najbolj zanesljive metode beljenja tiste, ki jih uporablja vaš zobozdravnik. Ker metode beljenja zob postajajo vse bolj učinkovite in vse cenejše, lahko predvidevamo, da bodo še naprej postajale vse bolj priljubljene in da bodo ljudje še naprej iskali popoln nasmeh. Sam sem v svoji zgodovini beljenja preizkusil že precej različnih metod in načinov in na osnovi kliničnih izkušenj in študij lahko strnem , da beljenje zob ni škodljivo. Kako se nekateri ne strinjajo s tem, kakšen je mehanizem delovanja, katero belilno sredstvo in kateri način je za naše stranke najbolj primeren, se bom razpisal v prihodnjem tednu.

Lepo nedeljo vam želim.