Kako vemo, da imamo granulom?
Zob je sestavljen iz zobne krone in zobne korenine. Jedro zoba sestavlja dentin, kronski del zoba je pokrit s sklenino, koreninski del pa s tanko plastjo zobnega cementa. Koreninski del zoba je močno vpet v čeljustno kost z parodontalnim ligamentom (kolagenska vlakna). V centralnem delu zoba je zapleten kanalski sistem, kjer potekajo žile in živci (zobna pulpa), ki v zob vstopajo na vrhu korenine (apeks zoba).
Izraz granulom sicer ni čisto pravilen za obolenje, o katerem bo govora v tem sestavku (granulom je namreč posebna oblika vnetja), vendar se ga zaradi lažjega razumevanja splošne populacije pogosto sliši tudi iz ust nekaterih zobozdravnikov. Pravilnejši izraz je kronični periapikalni parodontitis (KPP) ali kar proces.
Pri KPP (‘granulomu’) gre za kronično vnetje v kosti ob vrhu korenine. Ta sprememba je posledica gnojnega obolenja v zobnem kanalu, ki nastane, ko bakterije prodrejo v notranjost zoba, v veliki večini primerov kot posledica zobne gnilobe (karies), neustreznih zalivk ali neustreznih prevlek (slabo tesnjenje). Naš imunski sistem se bori proti bakterijam, ker pa jih imunske obrambne celice v notranjosti kanalčkov ne dosežejo, ostanejo ves čas aktivirane.
Pri kroničnih periapikalnih parodontitisih je lahko stanje povsem asimptomatsko, torej pacient nima nobenih težav in se obolenja sploh ne zaveda. Pogostost pa je kar velika, saj tuje raziskave navajajo, da ima več kot 60 odstotkov 60-letnikov vsaj en zob s takšnim procesom.
KPP lahko kadarkoli vzplamti, takrat se okužba šiti v okoljna tkiva proti očesu, možganom, na vrat, takšen dogodek je lahko tudi smrtno nevaren. Mirujoči procesi pa po nekaterih študijah lahko delujejo tudi na oddaljene organe kot žariščna okužba (fokus).
Odkrivanje kroničnih periapikalnih parodontitisov je lahko povsem naključno ob pregledu, takšen zob je neobčutljiv za toplotne in električne dražljaje (zanesljivost ni stoodstotna), na rentgenskem posnetku (2D ali 3D) pa vidimo kostno razredčitev na koncu korenine. Velikokrat pa ga odkrijemo, ko ima pacient težave, občasne bolečine, oteklino, bolečino na ugriz …
Zdravljenje periapikalnih parodontitisov (‘granulomov’) je vsakodnevna praksa zobozdravstvenih ordinacij. Poteka tako, da v zob izvrtamo luknjo, skozi katero dostopamo do zobnih kanalov. S posebnimi instrumenti ročno ali strojno odstranimo mrtvino iz zobnega kanala, ga nekoliko razširimo ter dezinficiramo. Med posameznimi sejami zdravljenja v zob vstavimo zdravilo ter ga neprodušno (hermetično) zapremo. Na koncu koreninskega zdravljenja kanal tesno zapolnimo s polnilnim materialom ter zob dokončno oskrbimo z zalivko, endokrono ali prevleko. Na ta način kar najbolj zmanjšamo možnost ponovne okužbe kanala.
Uspešnost zdravljenja koreninskih kanalov ob upoštevanju najsodobnejših načel zdravljenja (sodobne strojne tehnike, uporaba CT-slikanja, bioaktivni materiali …) je več kot 90-odstotna. Uspešnost je seveda večja na zobeh, pri katerih smo začeli koreninsko zdravljenje zgodaj in pri tistih, z manjšim številom kanalov.
Koreninsko zdravljenje je tehnično eden izmed najzahtevnejših posegov v zobni ordinaciji. Zahteva veliko časa, zbranosti in spretnost terapevta. Rezultat je dolgo časa negotov, saj uspešnost zdravljenja ocenjujemo šele čez nekaj časa (lahko tudi več mesecev), ko pride do zakostenevanja procesa in ga lahko potrdimo na rentgenskih posnetkih.
Za konec poudarimo pomembnost rednih pregledov, sanacije vseh karioznih zob, zamenjavo neustreznih zalivk, prevlek, tudi da bi se izognili razvoju periapikalnih parodontitisov ter s tem povezanim splošnim zdravjem.
Avtorica članka: Ana Višnjar, dr.dent.med.